Takole Ditka doživlja “Šolo mistike”

Na šoli Mistike in misterija smo kot ena družina. Zaznaš, začutiš se, tudi če nekoga srečaš prvič. Kje so podobnosti, kje imamo skupne točke, ki jih imamo za prebrodit, spoznat, razumet, razrešit in ozavestit. Predvsem ne rabiš veliko govoriti, spraševati ali razjasnevati, saj se na čudežen način odvija vse.  V vsakdanjem življenju nato odkrivam koliko besed izrazim brez pomena z objasnjevanjem, prepričevanjem ali samo z odgovarjanjem. Koliko energije «vložim« v nekoga ali nekaj, kjer sploh ne čutim zadovoljstva. In koliko navlake nosim seboj, ki sploh ni moja, zaradi ugajanja. Skupaj ozaveščamo. Ozaveščamo tisto, kar je nekje globoko skrito, na zavedni in nezavedni ravni.

Predvsem je zanimivo, da se mi že pred šolo mistike in misterija dogajajo, odvijajo situacije ali celo sanjam o stvareh, ki jih nato ozaveščam v šoli.

Predvsem nato zavedno vidim kako v vsakdanji interakciji delujem z neko navado, nekim prepričanjem, neko naučenostjo, da tako pač mora biti oz. tako pač je. Vedno nekomu nekaj predstavljamo. Sem včasih celo ponosna na to, da me nekdo potrebuje, rabi moj nasvet, sem nekomu pomembna. V resnici pa ugotovim, da sem »izrabljena«, in da ne živim svojega življenja in prav to na teh delavnicah ozaveščam. S pomočjo udeležencev in Apolonie pogledam na stvari iz drugega zornega kota. Kakšen je prenos energij, kje so mi odvzete, kam usmerjam misli, kje se razdajam. Preko drugih spoznavam, kje so moje šibke točke, kje se ne postavim zase, kje je moja samozavest in samospoštovanje. Kaj me drži nazaj v izražanju svojih potencialov. Na delavnici, pa ni nas bilo malo, sem vsakemu predstavljala nekaj drugega. Niti ena vloga se mi ni ponovila. V vsaki osebi sem videla eno osebo v mojem življenju in kako delujem s to osebo, kje se zmedem, pokorim, prevladam, kje prevlada moj ego, kje so moje misli, kam dam svojo energijo, kaj me zadržuje in predvsem kje postavljam druge pred sebe in ugajam. Pravzaprav sem ugotovila, kje mi manjka notranja harmonija.

Videla sem, kje je moj strah. Kje in kaj so moja prepričanja. Kje se ne prepustim življenju, ki mi je namenjeno. Kje živim preko nekih vzorcev, okvirjev družbe. Nič ne ostane skrito. Ko razrešuješ te svoje vzorce, programe, prepričanja, je dobro, da si res pripravljen to spustit. Spustit tudi spomine. In predvsem doumeti, razumeti, da sami ustvarjamo svojo realnost. 

Po telesu lahko zaznaš bolečine, slabost, težke noge, oklep okoli nog. Tudi v vsakdanjem življenju se ti to pojavi, pa ne veš kaj to je. Telo mi sporoča, kaj ni skladno z mano. Pa greš čez to bolečino, se borim z njo ali vzamem protibolečinsko tableto. Pa to ni rešitev. Odgovor je globoko v nas, samo slišati se treba. Na delavnicah mi je tudi zanimivo, ko predelujemo vse te stvari in marsikaj pride na plano, ni obsojanja, ni iskanja žrtve ali krivca, ni razpisane tiralice za tabo. Saj z mojo ozavestitvijo tudi druga oseba spozna in razreši, ozavesti podobno stvar. In pa tečejo solze, solze spoznaj, radosti. Je veliko smeha, žalosti in olajšanja. Veliko olajšanja.

Na plano prihajajo stvari, globoko zakoreninjene, ki se jih sploh več ne zavedaš. V nekem trenutku, ob dogodku se spet zbudijo, pridejo na površje in me zadržijo, se zbudijo spomini, spet premlevam, dokler tega na delavnici ne ozavestim tega vzroka. Kot, da imam res vstavljen nek program in vzorec od rojstva naprej, in okvirje, ki ti jih postavlja družba. Spoznavam, da so to res samo ovire, ki preprečujejo osebno rast. Si ne upaš, saj to ni v okviru družbe ali družine, ali ne želiš biti črna ovca. Vsaka delavnica je korak ali dva naprej k ozaveščanju sebe, spoznavanju sebe. Vodi k popolni ljubezni, zaupanju in sprejemanju sebe in to tudi živeti.

Na koncu delavnice se počutim kot, da sem odvrgla tono ali tone balasta. Sem sproščena, umirjena, prebujena. Vleče me v naravo, v tišino, vstran od tega energičnega sveta.

Zaupanje v sebe, v svoje odločitve, namere je glavna stvar v življenju in sebe postaviti na prvo mesto, ne glede na to, ali ti drugi rečejo, da si egoist, samovšečnež, da gledaš samo nase. Izročilo pravi, da je Bog najprej sam sebi ustvaril brado, to je samo prispodoba tega, da sledimo svojemu srcu in svojemu notranjemu zadovoljstvu.

Bog najprej sam sebi ustvaril brado, to je samo prispodoba tega, da sledimo svojemu srcu in svojemu notranjemu zadovoljstvu.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja