Ko ti notranji glas šepeta: “Dovolj si. Obilje si.”
V svetu, kjer nas neprestano učijo, da moramo biti več, da moramo dokazovati svojo vrednost, doseči še en cilj, preseči še en standard… je notranji glas, ki tiho šepeta: “Dovolj si,” kot zdravilo za dušo. Kot zlata kapljica resnice, ki te pokliče nazaj k sebi.
Ta glas ni zunanji.
Ne prihaja iz hrupa sveta, iz pričakovanj drugih ali meril družbe. To je glas tvoje notranje modrosti. Glas tvoje duše. In ko ga zaslišiš, četudi le za trenutek, te preplavi nekaj globoko resničnega.
Občutek miru.
Občutek doma.
Občutek… da si.
Obilje ni nekaj, kar dosežemo, obilje je stanje.
Ni zgolj materialno, čeprav se zna pokazati tudi skozi darove življenja. Obilje je notranji tok, stanje polnosti, povezanosti z virom, z življenjem samim. In pride takrat, ko si dovoliš verjeti: “Sem dovolj. V tem trenutku. Z vsem, kar sem.”
Ko verjameš vase, ko sprejmeš sebe, ko nehaš čakati potrditev od zunaj, takrat se vrata obilja odprejo.
Takrat postaneš magnet za vse, kar ti v resnici pripada.
Morda danes ne potrebuješ nove tehnike.
Morda danes potrebuješ le trenutek tišine.
Zapri oči, roko položi na srce in nežno, kot bi to rekla ljubljeni osebi, ponovi:
“Dovolj sem.
Obilje sem.
Hvaležna sem za vse, kar že je.”
Iz te točke…
Naj se razlije čudež.