Pretočnost ni le tok energije – je tok življenja samega. Je subtilen, a močan tok naše notranje resnice, ki teče skozi nas, ko smo v stiku s sabo. Ko smo povezani s srcem, s telesom, s svojim resničnim občutkom, življenje postane lahkotnejše. Ni več potiskanja, ni več pretvarjanja – samo tok.
A kadar se v nas nekaj ustavi, zadrgne, zablokira… to ni slučaj. To je povabilo. To je tihi klic duše, da se ustavimo in prisluhnemo.
Tok zadržujemo tam, kjer: – nas je strah čutiti – globoko, do konca.
– verjamemo, da nismo vredni – in s tem zapremo vrata prejemanja.
– nadzorujemo – ker ne zaupamo toku Življenja.
– nosimo staro zamero ali bolečino, ki še ni bila ljubljena in sprejeta.
– pozabimo dihati – tudi dobesedno, v telesu.
Vsaka blokada je pravzaprav točka, kjer čakamo na stik s sabo. Ne da bi morali kaj popraviti. Samo prisluhniti. Prepoznati, kaj v nas kliče po nežnosti, sprejemanju in ljubezni.
Pretočnost nas vodi v stik s srcem.
Ko smo pretočni, smo v resnici. V avtentičnosti. Smo doma v sebi.
Ko pa se tok ustavi, nas to opomni, da nekaj v nas ni bilo slišano ali ljubljeno. Da se vračamo k starim vzorcem, vlogam, pričakovanjem… da pozabljamo dihati.
In prav tu je povabilo:
Ne sili, ne popravljaj, ne beži – samo bodi.
Bodi v prisotnosti s tem, kar je – in tok se bo povrnil.
Pretočnost je stik. S srcem. S sabo. Z življenjem.
In ta stik zdravi. Poživlja. Odpira.