Ko življenje reče: “Počakaj.”
To ni kazen. Ni zavrnitev. Ni izguba.
To je povabilo k vrnitvi k sebi.
V vmesnem prostoru, kjer se zdi, da se nič ne premika, se gradi nekaj silovito pomembnega – tvoja notranja stabilnost. Tam, kjer si najbolj nestrpna, se skriva darilo potrpežljivosti. Tam, kjer bi želela vedeti, se rojeva moč zaupanja.
V tem tihem prostoru ti življenje šepeta:
»Ne rabiš hiteti. Usedaj se v svoj notranji prestol. Tam, v tišini, boš slišala resnico.«
Notranji prestol ni nekaj, kar si moraš zaslužiti.
Je tvoj rojstni sedež.
A tja ne pridemo z dokazovanjem.
Tja se vrnemo s sprejemanjem.
Z vsakim dihom, ki reče: »Dovolj sem. Tukaj sem. Zdaj.«
Ko ne iščeš več potrditve zunaj sebe, ko ne poskušaš biti nekaj za druge, začneš čutiti svojo pravo moč.
Ne moč nad drugimi – temveč moč biti ti.
Biti nežna, močna, ranljiva in sijoča. Vse hkrati.
In to je alkimija prisotnosti.
To je sveto čakanje.
To je ples kraljice v svojem templju.
Hvala🪑♦️♥️
Afirmacije
Sem odprta za sprejemanje obilja v vseh oblikah. Zaupam v naravni tok življenja in sem v harmoniji z notranjim mirom.”
“Moč znotraj mene je nezlomljiva. Zaupam sebi in vesolju, da me vodi v obilje in mir. Vsak trenutek je priložnost za rast.”